Hitri kontakt: +39 040 348 08 18
Navdih in besede. Pisatelji in pisateljice s Tržaškega, I.
Knjiga Navdih in besede je za slovenske razmere morda nevsakdanja le toliko, kolikor zajema avtorje z območja, ki je znotraj slovenskega literarnega ozemlja posebno in samosvoje. Pisatelji in pisateljice s…
Knjiga Navdih in besede je za slovenske razmere morda nevsakdanja le toliko, kolikor zajema avtorje z območja, ki je znotraj slovenskega literarnega ozemlja posebno in samosvoje. Pisatelji in pisateljice s Tržaškega, kot je zapisano v podnaslovu, o tem pove vse: da avtorji oz. avtorice živijo na tem koncu »skupnega slovenskega kulturnega prostora«, v njihovih delih pa se – kot posledica sedanjih in zgodovinskih življenjskih razmer – zrcali podoba predvsem Slovencev in družbe tega območja, a prežeta z duhom vseslovenske kulture in zapisana v jeziku vsem skupne materinščine. Tako so pisci s Tržaškega normalni, obenem pa tudi izraziti del sodobne slovenske literature, ki izpričuje nemalo miselnih, tematskih idr. lastnosti, ki jih pri drugih slovenskih literatih ni najti.
Oblika, v katerih pridejo njihove lastnosti do izraza, je intervju, v katerem so lahko tudi vsakdanje stvari zanimive, posebno če so vpete v avtorjeve eksistencialne izkušnje in njihovo pesniško realizacijo. Ti intervjuji izhajajo iz nekaterih poglavitnih motivov nekega opusa in ki jih zanimajo socio-kulturne in idejne okoliščine pisca, ki sodoločajo njegovo literarno ustvarjalnost. V tem smislu nastanejo približki »portretom« avtorjev/avtoric Dušana Jelinčiča, Marija Čuka, Aceta Mermolje, Eveline Umek, Brune Marije Pertot, Miroslava Košute, Zore Tavčar, Alojza Rebule, Borisa Pahorja, Milana Lipovca, Marije Pirjevec.
Jože Horvat se je rodil v Gomilicah pri Lendavi leta 1942. Po končani gimnaziji v Murski Soboti je študiral v Ljubljani germanistiko in slavistiko, bil dva semestra na podiplomskem študiju (1967/68) v Heidelbergu, potem pa se je kot novinar zaposlil pri dnevniku Delo, kjer je bil ob drugem urednik njegove kulturne rubrike, pozneje urednik otroške revije Kekec, dnevnika Slovenec, revije Zvon, zadnjih deset let pa je bil zaposlen na ministrstvu za kulturo (do leta 2010). Ob novinarskem in uredniškem delu je pisal knjižne ocene in prikaze, eseje, intervjuje, potopise, kratko in mladinsko prozo; zlasti se je posvečal kulturi in literaturam manjšin.
Leta 1986 je v lužiški srbščini v Budyšinu (Bautzen) v nekdanji Nemški demokratični republiki izšel njegov potopis Z Juhosłowjanskeje do Łužici, ki je nato v razširjeni obliki z naslovom Lužica in njeni Srbi izšel tudi v slovenščini (Slovenska matica, 1988). Doslej je izdal še knjige Pisatelji (portreti in feljtoni, 1983), Bela Lendava (mladinska proza, 1992), Še enkrat o deveti deželi (pogovori s Petrom Handkejem, 1993; knjiga je izšla tudi v nemščini pri založbi Wieser in nato v italijanščini pri založbi Braitan), Profili prizorov (portretne študije pisateljev, 2003), Tihožitje z goro (potopisi in kratke zgodbe, 2006), Dvojni svet (heidelberška zgodba, 2009).