BOŽJI MLINI

Pesmi zajemajo svoj dih iz večplastne čudežnosti človeškega dojemanja. A na posameznih mestih se v svoji intuiciji skušajo dotakniti tudi  nečesa višjega, nezavednega, kar presega naše človeške moči in ni delo človeških rok in se človeški zavesti predstavlja z  nedoumljivim, nepredvidljivim in človeku neobvladljivim. Tudi v razmerju do današnjega, sodobnega sveta, v klasičnem vprašanju, »Kam gremo?«. Današnji vrhunec človeške civilizacije se kaže v človekovi »umetni«, tisočkratni atomski premoči in prevladi nad naravo. Ta se bo v prihodnjih stoletjih samo še stopnjevala v kapacitetah industrijskih kompleksov in vojaških arzenalov. Seveda zgolj v primeru, da ne pride do konsenza, »uravnavanega reda«, ozaveščanja človeštva znotraj civilizacije. Obstaja strah, da se ob znanih človeških šibkostih, značajskih in političnih hibah človeštva, fanatizmu in ekstremizmu, utegne tisočletna izgradnja človeške dobrobiti – civilizacija – spreobrniti v pogubo in pokopati pod seboj človeštvo. Da se ne bi Božji mlini sprostili v napačno smer, zaorali v prah, oglje in jedek strup – iz Razodetja Biblije. Zato je treba vztrajati in vložiti vse človeške napore Božjim mlinom na poti ohranitve Stvarjenja, pelodnem prahu ljubezni njenega prerajanja. S tem seveda pesmi presegajo človeško dojemanje in človeško moč in hotnost, njegovo kratkovidnost, načrte, utvare in zmote, in prek poezije vstopajo na vesoljno raven, slutnje ohranitve božjega stvarstva.