Ljubka Šorli

Ljubka Šorli se je rodila v Tolminu 19. februar 1910 in umrla v Gorici 30. aprila 1993.

Obiskovala je osnovno šolo v Tolminu, pa tudi v Jesenicah, kamor so se z družino zatekli med prvo svetovno vojno. Močno si je želela postati učiteljica, a so jo razmere v družini (oče je umrl leta 1925) prisilile, da je šla na trgovsko šolo in se po zaključnih izpitih zaposlila v materini trgovini. Odraščala je med narodno in kulturno zavednimi ljudmi ter sodelovala v kulturnih prosvetnih organizacijah. Leta 1933 se je poročila z Lojzetom Bratužem, učiteljem in skladateljem, ter se preselila v Gorico. Rodila sta se jima dva otroka: hči Lojzka in sin Andrej, žal pa se je družinska idila končala že leta 1937, ko je Lojze, zastrupljen s strani fašistov, po hudih mukah umrl. V času druge svetovne vojne je bila žrtev policijskih preiskav: leta 1943 jo je oblast aretirala ter odpeljala na specialni policijski inšpektorat v Trst, kjer jo je znani komisar Collotti zaradi narodnega delovanja in vez z družino Janka Premrla strahovito mučil. Več mesecev so jo mučili in zasliševali, naposled pa so jo poslali v taborišče v Zdravščino pri Gorici. Leta 1944 je sprejela učiteljsko mesto na osnovni šoli v Tolminu, hkrati pa je obiskovala in z odliko opravila učiteljski tečaj. Poučevala je tudi v Zadlaz-Čadrgu. Leta 1946 se je vrnila v Gorico ter opravila učiteljsko maturo ter se zaposlila kot tajnica na slovenskem učiteljišču. Od leta 1948 do upokojitve leta 1975 je poučevala v skoraj vseh vaseh v okolici Gorice. Leta 1979 je s strani goriškega nadškofa Cocolina prejela papeško odlikovanje Pro Ecclesia et Pontificio.