V košarici ni izdelkov.
Hitri kontakt: +39 040 348 08 18
(O)GRADITI SREČO
Spremna beseda: Vilma Purič V pesniški zbirki (O)graditi srečo je opazen pesničin spremenjen odnos do prostora: avtorica še naprej opeva tržaško krajino (morje, Kras in burjo), vendar ustaljene podobe poveže…
Na zalogi
Cena:
12,00 €
Spremna beseda: Vilma Purič
V pesniški zbirki (O)graditi srečo je opazen pesničin spremenjen odnos do prostora: avtorica še naprej opeva tržaško krajino (morje, Kras in burjo), vendar ustaljene podobe poveže z zdajšnjo urejenostjo teritorija. V prvi vrsti razgradi dominantne predstavitve tržaške stvarnosti. Poudari neusklajenost med interpretacijami literarno-javnega diskurza in konkretno resničnostjo ter izrazi potrebo po koreniti prevetritvi dojemanja tržaškosti. Podrejenost tekstovni prostorski dediščini oriše kot sprehod med znanimi obrazi ljudi, ki se prepuščajo zunanjim določilom, z uglajenimi gestami in urejenim vedenjem preživljajo dan, lovijo pomlad in svoje pozitivno čutenje spravljajo v rezervoarje, v kontrolirane zaloge dobre volje. Ob motivu prostora in tržaškega mesta oziroma (protislovne) tržaškosti avtorica izpostavi specifičnost ženskega bivanja, ki ga definira tudi z opisi gospodinjskega dela, ki je v slovenski književnosti neobičajen; avtorica ga iztrže iz tradicionalne reprezentacije in mu nadene podobo zdajšnjosti.
S formalnega vidika v tej zbirki prevladuje raba protislovij, ki je opazna tako na vsebinski kot na jezikovni ravni.
Zbirko sestavlja petdeset pesmi, zbranih v pet razdelkov.
Majda Artač Sturman (1953) je diplomirala leta 1977 iz klasične filologije na tržaški Filozofski fakulteti. Že med študijem se je zaposlila na slovenskih srednjih šolah in veliko energije vložila v delo z mladimi: kot dolgoletna profesorica slovenščine in latinščine na znanstvenem in klasičnem liceju v Trstu ter kot mentorica v delavnicah kreativnega pisanja. Z gledališkimi kritikami se je začela oglašati v devetdesetih letih v Novem listu in na radiu Trst A, z eseji, recenzijami in krajšo pripovedno prozo v revijalnem in periodičnem tisku (Jadro, Mladika, Zvon). Leta 1990 je v reviji Zaliv objavila esej Triptih o pokopani poeziji Ivana Hribovška.
Sodeluje s tednikom Novi glas, za katerega ureja rubriko Pika na (pesm)i. Piše poezijo in prozo za odrasle in otroke, otroške pesmi objavlja v reviji Galeb. Leta 2003 se je uvrstila med dvanajsterico kandidatov za naziv viteza na pesniškem turnirju v Mariboru. Objavila je pesniške zbirke Žejni oleander (2002), Svilenapesem@2004.si (2005), v samozaložbi večjezično Tintinnantia (2014) in roman Mozaik v kovčku (2012). Na področje esejistike se uvršča Rapsodija o goriškem slavčku. Biseri, cvetje in antika v Gregorčičevi poeziji (2006).
Po izidu knjige Pravljice za Niko, pravljice za malo in veliko (Sklad Mitja Čuk, 2016) prebira pravljice in vodi jezikovne delavnice po osnovnih šolah. Živi in ustvarja na Opčinah pri Trstu.
