Mladika 9 / 2018

Novembrska Mladika z zaporedno številko 9 se v uvodnem članku klanja profesorju, pisatelju, velikanu slovenske kulture prof. Alojzu Rebuli, ki je bil dolgo let sodelavec naše revije in založbe Mladika. Zadnje njegovo delo, roman Ob pritoku Jangcekjanga, je izšlo prav pri naši založbi le mesec dni pred njegovo smrtjo. V uvodnem  članku se prof. Rebule spominja Saša Martelanc, spominja se ga s toplino in hvaležnostjo, za njegovo intelektualno ostrino, pokončnost, svobodo duha in predanost krščanskim vrednotam, ki so bile njegovim sodelavcem za zgled. Naslednja številka revije v celoti bo posvečena prof. Rebuli

Pod drobnogledom je v tokratnem Fokusu aktualna tematika iz sveta kulture, namreč izbira italijanščine oziroma tujega jezika v pisanju slovenskih avtorjev. Pojav, ki je že dolgo prisoten na avstrijskem Koroškem, se širi tudi v prostoru Slovencev v Italiji. Vse več je namreč avtorjev, ki se odločajo pisati tudi ali samo v italijanščini. Postavlja pa se vprašanje, kam sodi tovrstna literatura: v slovensko, italijansko, avstrijsko ali tujo književnost? Kdo je torej slovenski psiatelj? Na to vprašanje odgovarja pisateljica, esejistka, doktorica literarnih ved Vilma Purič v članku z naslovom Izbira italijanščine v pisanju slovenskih avtorjev: zatajitev ali odprtost do drugega? V svojem eseju Puričeva nudi pregled odnosa do prostora in jezika, ki ga ubesedujejo v svojih italijanskih stvaritvah avtorji slovenske narodnosti, tudi tisti avtorji, Benečani, ki ustvarjajo na skrajnem robu slovenskega etničnega prostora. Profesorica na mariborski univerzi, doktorica literarnih ved Silvija Borovnik piše o medkulturnosti v romanu Maje Haderlap Angel pozabe, ki je izvirno nastal v nemškem jeziku, in ocenjuje, da knjiga sodi med dela tistih avtorjev z dvojno, medkulturno zaznamovano identiteto. Pisatelj, pesnik in gledališki kritik Marij Čuk poduarja pomen živega in zapisanega jezika, brez katerega naroda ni. Pisati v nematernem jeziku ni greh, je pa odločitev posameznika, literatura, pisana v določneme jeziku pa sodi v tisto določenost, v kateri se izraža. Gledališki režiser in pisatelj Igor Pison piše o svojem prehajanju iz enega jezika v drugega (slovenskega, italijanskega, nemškega); po njegovem mnenju zgodba določena izbiro jezika, z rabo jezika pa ne misli potrditi ali zanikati svoje narodne pripadnosti. Profesorica Marija Pirjevec, predsednica Slavističnega društva Trst-Gorica-Videm, se zaustavi pri treh avtorjih, ki so doživeli travmo jezika (Boris Pahor, Alojz Rebula, Florjan Lipuš), in pri takih, ki so se odločili za pisanje v tujem jeziku (Maja Haderlav, Brina Svti), ter izpostavi, da je za slovenski narod, za katerega se je v zgodovinopisju pojavila sintagma “jezikovni narod”, prehajanje avtorjev iz materinščine v drug jezik skrajno boleč, če že ne nevaren pojav. V Fokusu so še zbrane izjave nekaterih slovenskih pisateljev, ki so se pojavile v medijih, in sicer Florjana Lipuša, Janeza Dularja, Lojzeta Wieserja in Alojza Rebule.

V rubriki Ekologija je zgovoren članek z naslovom »Bi preživeli dopust na otoku plastike?«, v katerem avtor ugotavlja razsežnost in katastrofalen pomen tega plavajočega otoka, velikega kot Francija, Nemčija in Španija skupaj, v Tihem oceanu.

V rubriki Literatura so objavljene pesmi Dareta Gozdnikarja, ki so prejele tretjo nagrado na 46. literarnem natečaju revije Mladika, in črtica Brezdomka Bernardette Pojbić, ki je bila priporočena za objavo na istem literarnem natečaju.

Iz sveta umetnosti poroča Mojca Polona Vaupotič, ki ovetljuje lik in delo arhitetka Viktorja Šulčiča (1895–1973), rojenega v Križu pri Trstu, umrlega v Argentini, kjer je veliko delal in narčtoval, tudi nogometno igrišče la Bombonera (stadion kluba Boca juniors).

O zadnjem romanu Marija Čuka Prah, ki je izšel pri založbi Mladika, piše profesor Adrijan Pahor: v svojem eseju izpostavlja temeljne značilnosti dela, med drugimi kritičen odnos do stanja v slovenski manjšini v Italiji, jezikovne in slogovne posebnosti.

V rubriki Iz tiskarne se ponuja seznam najnovejših del slovenskih avtorjev v Italiji.

Zgodovinar Boris Golec je avtor članka o Fanny Valvasor Morelli (1761–1829), zadnji rojeni Valvasor in prvi »slovenski« romanopisci.

V rubriki Pričevanj dobimo članek Mirem Kosem Borštnik »Kdo solze naše posuši?« o njeni begunski izkušnji, s poudarkom na otroštvu. Članek Erike Jazbar o Alfonzu Lavrenčiču, pripoveduje o vsestranskem umetniku, rojenem slovenskim emigrantom iz Doberdoba v Parizu za časa avstro-ogrske, ki je načrtoval zaporne celice, ki so jih uporabljali španski revolucionarji, po zmagi Francisca Franca leta 1939 pa ga je vojaško sodišče obsodilo na smrt. V tej številki se zaključuje spominski zapis Mirelle Urdih Ramišljanje zdomske tržaške Slovenke: tokrat avtorica piše o svojem prevajanju del Borisa Pahorja.

V osrednji straneh revije je Antena, v kateri so aktualne novice o kulturi in litetraturi iz zamejstva in zdomstva.

V mladinskem listu Rast Veronica Bordon v uvodnem članku se sprašuje, ali je Trst še varna oaza in pri tem pretresa podatke o porastu nasilja, predvsem tistega nad ženskami. Neža Kravos piše o manjšinskem seminarju za vodenje mladinskih skpin, ki je potekal v Bratislavi, Martina Jazbec pa o projektu »manjšinskih glasnikov«, ki bodo med svojimi obiski pri raznih manjšinah ozaveščali o pojmu drugačnosti in manjšinskih vprašanj. Veronika De Luisa je avtorica proznega prispevka z naslovom Moj dan. Ilaria in Denise sta se pogovarjali z letošnjo Miss pokrajine Trst, Slovenko Sanjo Žagar, Nika Čok pa poroča o srečanju z igralcem Linom Guancialejem. Objavljen je tudi priložnosti recept slanih fanclev in razpis novega literarnega natečaja Slovenskega kulturnega kluba.