Diktator z Griča

Dragico Krapež so še kot dojenčka vzeli mami (njena starša so ravno tako nasilno ločili), prepovedano ji je bilo druženje z vrstniki, ujčkanja in razvajanja mala deklica ni bila deležna, stiki z očetom so bili nadzorovani, njene želje in ambicije potlačene. Ni smela nadaljevati šolanja, ni se smela zaposliti, kot bi želela. Čeprav je bila brihtna in je dosegala odlične uspehe, ni ji bilo dovoljeno nič. Drugi so odločali namesto nje – Diktator, kot ga imenuje, »fanatik, ki si ne zasluži, da bi bilo njegovo ime sploh zapisano«, pa ded po očetovi strani, komunistični funkcionar na Cerkljanskem, ki mu je Dragica pravila wače. Neverjetno, kako je ded krojil usodo Dragičine družine, vedel se je oblastno in samovoljno do družinskih članov in vseh ostalih ljudi, imel je veliko družbeno moč in vedno je obveljala njegova beseda. Osamljena Dragica je že kot otrok iskala uteho v naravi in družbi domišljijskih prijateljev. Edino babica, očetova mama, jo je podpirala in ji bila zgled življenjske vztrajnosti. Dragica je utrpela številne krivice, živela je pod pritiski, a uspelo ji je najti lastno pot: postala je mama, babica in prababica ter celo pomagala tistim, ki so ji prizadejali zlo. Ostala je zvesta sebi, naravna upornost ji je pomagala, da je življenje ni zlomilo in da je svojo zgodbo zapisala neposredno in trezno. »Veliko krivic sem prestala, a nikomur ne bom sodila,« piše v sklepnih straneh te avtobiografije, ki se ponuja v branje kot osebno pričevanje in tudi kot dokument časa, ki sega od štiridesetih let prejšnjega stoletja do danes.

V knjigi je objavljeno tudi fotografsko in dokumentarno gradivo, ki dopolnjuje avtoričino pripoved.

Knjiga je primerna za starejše bralce in take, ki ljubijo pričevanjske zgodbe. Kljub trpkim življenjskim izkušnjam je avtoričin slog živahen in tekoč, da bralca s stopnjevanjem napetosti priklene na zgodbo.