Usoda

                       Samovoljna je,/ radodarna in skopa,/ in ne zameriš ji,

                         /če te stokrat prezre,/ da te le enkrat preplavi

                          / z okusom nebes. – Usoda, Kajetan Kovič

Mesec dni je minilo, odkar ležiš na beli postelji v veliki, brezosebni bolnišnici. Nisem pričakoval, da se bo zgodilo, sploh nisem mogel verjeti, da je res. Ekran oddaja kratke zvoke, bip bip bip, ki kažejo, da si še tu, na tem svetu, zdravniki pa žalostno povešajo pogled, ko prihajajo na pregled. Zgleda, da se ne boš zbudila, da bos odšla, kot si si tolikokrat želela. Krvavitev v možganih. Sprašujem se, zakaj si sploh stopila na cesto, ne da bi pogledala vsaj tisočkrat desno in levo?

Zgubljam jo. Vsak dan, ki mine, vem, da stopa korak dlje od mene. Spominjam se tistega večera na šolskem izletu pred tremi leti. Bila sva v sobi skupaj s sošolci in prijatelji in bilo je pozno. Ostali so se smejali in se pogovarjali, ona pa je že na pol spala in jaz sem sedel ob njej s skrčenimi koleni. Tedaj se nihče ni zmenil za naju, nihče ni gledal fanta, ki se večinoma nerad vključuje v pogovore, in zasanjano, večno žalostno dekle. Ležala je ob meni in najini roki sta se dotikali, tako kot vedno, ko sva bila sama. Na pol v dremežu je nenadoma potisnila svoje prste med moje, prijazno vendar silno, kot bi nujno potrebovala mojo pomoč, mojo prisotnost. Samo midva sva obstajala, drugih za naju ni bilo. Rokav ji je tedaj zlezel višje, do podlaketi. Ni se zavedela, zato sem lahko opazil, da je skrivala precejšnje število vzporednih prask, bolje rečeno rezov, na mlečnobeli koži. Svoje nelagodje je skrivala globoko v sebi, že iz njenih oči pa je lahko nekdo opazil, da nosi v sebi neko breme, moro, za katero ne ve, če se bo kdaj zbudila iz nje. Pobožal sem njene rane in razumel, zakaj je vedno nosila dolge, modre puloverje in skrivala zapestja. Razumel sem, zakaj potrebuje gotovosti, trdnosti, stalnih dokazov, ker si sama ni dovolj, ker misli, danjena prisotnost ni za nikogar dovolj. Želi si, da bi bila prva in edina vsaj zame. Kako naj razložim, da je nisem sposoben dati na tisto prvo mesto, ki si ga res zasluži?

Bip. Bip. Bip.

Še vedno nič novega. Na obisk je prišlo veliko ljudi, vsi so rekli, da moramo samo moliti in čakati, ker je odvisno od nje, če in kdaj se bo predramila. Pravijo, da verjetno počiva, da si nabira dovolj moči in se bo nato borila proti smrti, da se bo vrnila. Res bi si želel, da bi bilo tako, kljub temu pa če je res odvisno od nje, težko verjamem, da se bo odločila ostati.

Dolgo časa, res dolgo časa sva potrebovala, da sva se približala, se spoprijateljila. Ne bom rekel, da ko sva prvič zagledala drug drugega, je naju zadela Kupidova puščica ali da sva občutila magnetno privlačnost, ker bi ne bila resnica. Mislim, da so najpomembnejši odnosi tisti, ki se razvijejo počasi in ti sežejo do globin duše, ne da bi se zavedel. To dekle, ki sem ji kasneje ljubkovalno pravil, da je moja Bibi, ker jo je tako imenoval očka, ko je bila majhna, sem sprejel v svoje življenje in se nanjo navezal do take mere, da se vsak trenutek bojim, da bi ji storil kaj hudega, da bi posledično trpela in to zaradi mene, ki mi toliko pomeni. Ko mi je povedala, da se je rodila zgodaj zjutraj, ob pol petih, sem si to zapomnil in že nekaj let sem se zbujal sredi noči (in to poleti ni najbolj lahko in prijetno) samo da bi bil prvi, ki vošči njej, Bereniki. Ne vem, zakaj to počenjam, verjetno, ker jo imam neizmerno rad.

Berenika je s svojimi svetlimi kodrastimi lasmi tako čudna, depresivna, nadležna, večkrat so njena dejanja prežeta z egoizmom, obenem pa skrbi vedno prej za vsakogar, ki ji veliko pomeni, in postavlja sebe na zadnje mesto, tako da se z njo počutim tako dobro, kot še nikoli prej. Resno. Nekaj let sem preživljal z njo vsak odmor, ki sva ga imela na razpolago, ko se nihče od obeh ni panično učil in ponavljal, da ne bi dobil kaj manj kot odlično oceno. Obiskoval sem jo v četrtem nadstropju, ker ne obiskujeva istega razreda. Zgleda, da se znanost in grščina zelo dobro spajata.

Ljudje me ne razumejo, ker sem menda po naravi precej zaprt vase in malce čudaški, kljub temu pa se je Berenika dokopala do mojega bistva in spoznala, kdo sem zares. Čeprav obiskujem znanstveni licej, obožujem abstrakcijo, filozofiranje in poezijo, zlasti Kosovela, kjer se v konstruktivističnih pesmih spajata oba svetova. Bibi pa ljubi matematiko, kljub klasični izobrazbi, ker v njej najde trdnost, ki jo tako zelo potrebuje. Identitete, funkcije, limite; račun se mora iziti in a je enako a in je različno od b. To je to, konkretnost. Želi si jasnosti in to je vedno pričakovala tudi od mene. Ravno nasprotno pa jaz svojih čustev ne znam izraziti. Prijatelj mi je povedal, da bi tudi slepi in gluhonemi človek lahko opazil, da ona čaka mene, jaz pa njo, nihče pa nima dovolj poguma, da bi opravil tisti pomembni korak iz ‘jaz in ti’ v ‘midva’.

Dvojina je fantastičen izum: po eni strani povezuje in po drugi ločuje. Dvojina omogoča, da sta dva človeka, ki imata svoj poseben odnos, povezana z nevidno nitjo, hkrati pa sta ločena od vseh drugih. Niso trije, niso mnogi; sta samo dva, dva, ki izpopolnjujeta drug drugega, ki si blažita rane v samoti, vendar skupaj. Vsako jutro si želim njenega pogleda, njene prisotnosti, tudi kreganja, dovolj je, da preživiva nekaj časa skupaj. Imava posebno govorico in se razumeva z nasmeški. Tistih treh besed ne morem izreči, ker jih ljudje zlorabljajo in niso dovolj za naju. Berenika ve, jaz vem, ni pa dovolj. Medtem ko si ona želi slišati moj tresoči glas, ki ji izpove vse, kar bi že zdavnaj moral, jaz sanjarim o svoji bodočnosti, o poslu v tujini, o življenju daleč stran od tod. Želim si, res si želim, da bi bila Bibi del te bodočnosti, vem pa, da ni pošteno pričakovati, da me bo vedno čakala. Zagotovo bo prišel kdo drug, ki ji bo lahko nudil, česar ji jaz ne. Kriva je moja negotovost. Vem, da so ji moji odgovori, ki konkretno ne povedo prav ničesar, zoprni in da je zaradi teh pretočila marsikatero solzo. Negotovost in pretežna asocialnost: še dobro, da me sprejme takšnega. Res veliko pomeni, če spoznaš nekoga, ki je zakompliciran kot najtežja uganka, ne glede na to pa ostaneš ob njem in si vsak dan še naprej želiš reševati uganke, ki se ti postavljajo. Najin odnos ni vedno uravnovešen, večkrat je, kot da bi imela v rokah kos stekla, za katerega ne veva, kako bi ga držala, ker naju stalno, neprenehoma rani, se zareže v najini pesti in nama pozvroča bolečino. Zato ji moram dovoliti, da gre, da najde nekoga, ki ji ne bo grenil življenja, ki jo bo cenil, za katerega bo prva in edina na svetu, čeprav se bojim trenutka, ko se bo to res zgodilo. Samo naj se zbudi, potem bom šel…

Mislim, Bibi, da bova večno prijatelja. Mogoče si bova vedno delno tujca, tista, ki se srečata, poklepetata, se kratkočasita in se skupaj res dobro počutita, nato pa gre vsak svojo pot. Si ena izmed tistih ljudi, ki jih srečaš enkrat v svojem življenju in jih potem ne moreš več pozabiti. Ena tistih, ki jih je usojeno izgubiti oz. ne imeti nikoli. Okoli svojih src sva si zgradila vsak svojo trdnjavo in sva jo obdala z bodicami, v teku najinega odnosa sva se približala in ranila, pozdravila, oddaljila in spet ranila. Obdana sva bila s samoto, kateri nisva hotela ubežati. Kdo bi namreč klical na pomoč, če bi vedel, da ne bo nihče prišel? Rad mislim, da sva premici, ki sta se srečali, ki imata eno samo stično točko, nato pa je vsaka šla svojo pot, v nasprotno smer.

 

Bip. Bip. Bip.

Vedno počasneje piska tale aparat.

Zdravniki menijo, da ni več pomoči. Želela si, da bi ti v primeru nesreče, pomagali, sicer pa da ne bi dovolili, da bi zate dihale in živele aparature.

Spominjam se, da te tistega dne ni bilo v šoli, naslednjega tudi ne. Stopil sem v tvoj razred in vprašal Amelio, tvojo najboljšo prijateljico, s katero si delita vse skrivnosti, kje si. Dolga, rjava kita ji je zaplapolala po hrbtu, oči so se ji orosile. ,,Sebastian’’- glas se ji je ustavil v grlu. Zvedel sem. Bil je rojstni dan tvoje mame in odločila si, da ji boš kupila šop roza vrtnic, tistih, ki jih ima najraje. Stopila si iz avtobusa in prečkala cesto. Ko si že prišla pred trgovino, si se obrnila in videla majhno deklico, ki je jokala in kazala s prstkom na sredo ceste: med prečkanjem z mamo ji je namreč padla rdečelasa bombažna punčka. Niti trenutek nisi pomislila, stopila si do igrače na sredi ceste in se sklonila, da bi jo pobrala. Povedali so mi, da si videla prepozno, da se je avto bliskovito bližal proti tebi. Ostala si mirna, nasmejala si se, potem pa je sledila tišina, brezbarvna tišina. Nasmeh na tvojih rdečih ustnicah, sirena v daljavi. Je res to, kar si si želela?

Baje, da je odvisno od tebe.

,,Bibi, prosim, zbudi se, naredi to zame.’’ Ekran je kot ponavadi piskal bip bip bip, tokrat pa hitreje in krivulje na njem so poskočile, nato pa se je zopet vse umirilo. ,,Se ne boš, kajne? Da, vem. Mogoče je pozno, vem, kljub temu pa se spomni, da te ljubim. Berenika, jaz te ljubim. Povedal sem na glas in že me je strah. Dokler besed ne izrečeš, še niso resnične, potem pa so. Žal mi je, da tega nisem storil prej, veš, da ne bi mogel. Nasvidenje, Berenika. Tvoje ime bo zapisano nekje v mojih očeh kot tisto ozvezdje na nebu. Upam, da boš srečna vsaj na drugem svetu, ker tu nisi bila nikoli. Nasvidenje, nasvidenje, nasvidenje!’’

Bip, bip, biiiip.

Minilo je še nekaj časa, zdravniki so z belo rjuho pokrili mehko telo dekleta, ki sem ga verjetno imel najraje, ki me ni nikoli želelo spremeniti, ki mi je dalo veliko, vse, kar je bilo mogoče dati. Med njene lase sem spletel belo marjetico, simbol večnosti in nežnosti.

Ona bo zame vedno tista, ki je ljubila dež, kar zveni čudno, ker ga večinoma vsi sovražijo. Bibi pa ne, ona je vedno oboževala kapljice, ki padajo z neba, in je bilo smešno gledati, kako preskakuje luže, da si ne bi zmočila temnomodrih čevljev, medtem ko so se na njenem obrazu mešale solze in dežne kaplje.

Izgubil sem jo. Vem pa, da jo bom lahko vsak večer našel med zvezdami, med tistimi, ki niso med najbolj bleščečimi, ki se ne bahajo s svojo lepoto: med tistimi tihimi, skritimi, samotnimi, med tistimi posebnimi, za katere je vredno dvigniti pogled v nebo.

 

Črtica, ki ima kot naslov in vodilo Kovičeve verze iz pesmi Usoda, je prispela pod psevdonimom Bleščeča školjka. V njej se zunanji prizori iz bolniške sobe prepletajo z osebnimi spomini glavnega junaka. Ritem zgodbe prekinja in stopnjuje vztrajni »bip-bip« aparata za oživljanje.

Zgodba je zgrajena spretno, jezik je pravilen in izbran, razmišljanja prehajajo smiselno od konkretnosti do nežne poetičnosti z nekaterimi psihološkimi poglobitvami. Ekskurzusi v šolski ambient ji dajejo mladostniško svežino.

Avtorica prispevka je BELINDA TROBEC.