Zapustil nas je veliki pisatelj in intelektualec Boris Pahor

V 109. letu starosti nas je zapustil Boris Pahor. Odšel je veliki pisatelj in intelektualec. Preživel je najbolj dramatične in najtežje trenutke 20. stoletja s pokončno držo in neuklonljivo vero v pravico. Vseskozi se je boril za slovenski jezik in slovenski narod. Bil je dolgoletni sodelavec naše založbe.

Boris Pahor se je rodil v Trstu 26. avgusta 1913. Kot sedemletni otrok je 13. julija 1920 doživel požig Narodnega doma v Trstu. Ta dogodek ga je močno zaznamoval in je prisoten v marsikaterem njegovem literarnem spisu, predvsem v zbirki kratkih zgodb Grmada v pristanu. Fašistični črnosrajčniki so s požigom pokazali, česa so sposobni in kaj vse čaka slovensko prebivalstvo pod novo italijansko državo: prepoved jezika, zapiranje šol in organizacij, preganjanje in konfinacije v oddaljene kraje italijanskega polotoka. Očeta Franca, ki je bil deloval kot fotograf na kriminalističnem oddelku avstro-ogrske žandarmerije, so ob prihodu Italije v Trst nameravali premestiti na Sicilijo. Ker se ni hotel preseliti, se je raje upokojil in je od svojega očeta sprejel delo prodajalca medu in skute na Rusem mostu, kot se je nekoč reklo tržnici na prostem. Mama Marija Ambrožič je po poroki opustila delo kuharice pri ugledni tržaški družini in se posvetila svoji družini.

Boris je obiskoval slovensko osnovno šolo v Rojanu. Ko so jo ukinili, se je moral prepisati na italijansko šolo, kateri se zaradi drugega jezika ni mogel prilagoditi. O tem piše tudi v kratki zgodbi Brodolom. Z družino so živeli v tržaškem središču: rodil se je v hiši na strmi Ulici del Monte, pod Svetim Justom, nakar se je družina večkrat preselila, najdlje so živeli ob tramvajski progi v spodnjem delu Ulice Commerciale, v Ulici Donadoni in v Ulici San Nicolò. V času bivanja na Ulici Commerciale je družina zbolela za špansko gripo, ki je takrat razsajala po svetu (1918–1919): najmlajša sestra Mimica je zaradi okužbe umrla. O tem dogodku piše v kratki zgodbi Nesluteno vprašanje.

Po končanem osnovnošolskem pouku so ga starši vpisali v trgovski zavod, a zaradi slabih uspehov so ga po dveh letih, leta 1930, prepisali na koprsko škofijsko semenišče. Tu je bila slovenska komponenta popolnoma zamolčana in je pouk potekal izključno v italijanskem jeziku: italijanski pritisk je bil izrazit in profesorji niso dovoljevali pogovora v slovenščini. Boris Pahor je takrat naskrivaj začel segati po slovenskih knjigah in se sam izpopolnjevati v slovenščini. Po maturi je šolanje nadaljeval v goriškem bogoslovju. Gorica je bila prijaznejša, čutilo se je, da je slovensko mesto, in tudi sam Pahor se je tam bolje počutil. Goriško semenišče je razpolagalo z bogato knjižnico, kjer je lahko segel tudi po slovenskih knjigah. Med profesorji so bili tudi zavedni Slovenci. S sošolci semeniščniki so se podajali na izlete v hribe.

V trideseta leta segajo prvi Pahorjevi literarni poskusi, najprej v italijanskem jeziku. Nato je začel objavljati v ilegalnem tisku, v ciklostiliranem listu Brinjevke, pri katerem so sodelovali Milko Matičetov, Stanko Vuk, Alojz Kocjančič in Lado Piščanc, v Malajdi in v celjski reviji Mladika, v kateri je uporabil psevdonim Jožko Ambrožič (ime je prevzel po materinem priimku). Tedaj je tudi navezal prvi pisemski stik z Edvardom Kocbekom. Z njegovim literarnim delom se je seznanil leta 1937, ko je prebral njegov esej Premišljevanje o Španiji. Naročil se je na revijo Dejanje (1938–1941), ki jo je urejal prav Kocbek, in v njej objavil dve črtici.

Leta 1938 je izstopil iz semenišča. Ker koprska matura za državo ni bila priznana, se ni mogel vpisati na univerzo, zato se je, kot sam pravi, čutil kot faliran študent. Vrnil se je v Trst in se začel družiti s slovensko mladino v Trstu, med drugim je takrat spoznal Danico in Pina Tomažiča, s katerima se je dobival tudi na njunem domu, v vili, ki je bila v lasti Pepija Tomažiča, lastnika bifeja na Ulica Cassa di Risparmio, in žene Eme Colja. Srečeval se je tudi z goriškim krščanskim socialcem, pesnikom Stankom Vukom, ki se je poročil z Danico Tomažič. Zakonca Vuka sta bila leta 1944 umorjena na svojem domu na Ulici Rossetti v Trstu. O prijateljevanju z Danico Tomažič in njunem razmerju Boris Pahor piše v romanu Zatemnitev.

Brez možnosti vpisa na univerzo in statusa študenta je bil Pahor 5. februarja 1940 vpoklican v italijansko vojsko in je moral v Libijo, ki je bila takrat italijanska kolonija. Življenje na afriških sipinah je bilo zelo pestro. Pri sebi je imel miniaturko Prešernovih pesmi in si je dopisoval z Edvardom Kocbekom. V Libiji se je ob vojaških vajah učil in se kot privatist pripravil na maturo, ki jo je uspešno opravil v liceju Giosuè Carducci v Bengaziju. Še istega dne se je iz mesta El Abiar v Libiji vpisal na filozofsko fakulteto v Padovi.

Osmega februarja 1941 se je z ladjo vrnil v Italijo. Najprej je moral prestati karanteno in bil nekaj časa v Sorrentu v južni Italiji. Nato je nastopil službo tolmača za častnike jugoslovanske vojske, ki so jih ujeli med okupacijo Jugoslavije, v kraju Bogliaco ob Gardskem jezeru. Tu je ob službi lahko tudi študiral za univerzitetne izpite. Osmega septembra 1943, ko je Italija podpisala premirje z zavezniki, se je italijanska vojska razpustila. Vojaki so se razbežali; Boris Pahor je zapustil Gardsko jezero in se z vlakom vrnil domov v Trst. Italijanske vojake je nemška okupacijska vojska imela za dezerterje, zato so jih na tržaški železniški postaji čakali, da bi jih ujeli. Pahorju je uspelo pred prihodom skočiti z vlaka in zbežati. Zatekel se je na Kras. Nekaj časa je okleval, katero pot ubrati, poznal je tako delovanje protikomunistov kot Osvobodilne fronte: odločil se je za boj proti okupatorju in pristopil k OF. Bil je član njenega mestnega odbora in prevzel tisk. Enaindvajsetega januarja 1944, ko je z družino stanoval v Ulici San Nicolò, so ga aretirali slovenski domobranci. Najprej so ga odpeljali v bližino Rusega mosta in ga pretepli, nato so ga pre­mestili v zapor Coroneo. Po njega so nato prišli esesovci oziroma gestapovci in ga z avtom pripeljali na komando na Oberdankovem trgu, kjer so ga med zasliševanji mučili in ga zaprli v celico v kletnih prostorih. Kasneje je bil spet v Coroneu. Šestindvajsetega februarja 1944 so ga s konvojem, ki je odpeljal s tržaške železniške postaje, prepeljali v taborišče Dachau. In od tam naprej v taborišča Natzweiler-Struthof, Dora-Mittelbau, Harzungen, Bergen-Belsen. Tudi v taborišču, kot že prej ob Gardskem jezeru, mu je prišlo prav znanje jezikov: ker je poznal italijanščino in francoščino in ker je zaradi slovenščine in hrvaščine razumel marsikateri slovanski jezik, je bil za prevajalca norveškemu zdravniku v taborišču v Natzweilerju. O svojih izkušnjah v taborišču piše zlasti v romanu Nekropola. Osvoboditev je doživel 15. aprila 1945 v taborišču Bergen-Belsen, ko so vanj vkorakali Britanci. S tremi Francozi je zapustil taborišče in odšel najprej v severnofrancosko mesto Lille, nato v Pariz. Tam so ga zaradi tuberkuloze poslali v sanatorij v Villiers-sur-Marne, nedaleč od Pariza. O tem obdobju in ljubezenskem zbližanju z bolničarko Madeleine piše v romanu Spopad s pomladjo (v romanesknem delu jo je poimenoval Arlette). Po poldrugem letu zdravljenja je zapustil sanatorij in se za božič leta 1947 vrnil k družini v Trst.

Kmalu se je vključil v tržaško kulturno in umetniško življenje, prijateljeval je s slikarjem Lojzetom Spacalom, sodeloval z Bevkovo tržaško revijo Razgledi, predvsem pa mu je uspelo zaključiti študij na padovanski univerzi, kjer je diplomiral pri profesorju Arturu Cronii s tezo o Kocbeku in njegovi pesniški zbirki Zemlja. Veselje ob diplomi mu je z veliko grenkobe skvarila smrt mlajše sestre Marice.

Kmalu je spoznal Radoslavo Premrl in se z njo leta 1952 poročil. Ustvarila sta si dom v Barkovljah in družino: v zakonu sta se jima rodila hčerka Maja in sin Adrijan.

Ob profesorskem poklicu – Boris Pahor je bil več kot dvajset let profesor italijanščine na slovenskih višjih srednjih šolah v Trstu – se je posvetil pisanju in literarnemu delovanju. Po razhodu s tržaškim levičarskim vodstvom zaradi Pahorjeve obrambe Edvarda Kocbeka, ki je postal žrtev političnega pogroma po izidu zbirke Strah in pogum, in zaradi različnih pogledov na narodnostno in kulturno politiko v zamejstvu se je posvetil tudi publicistiki in revijalnemu življenju. Skupaj z Alojzom Rebulo in Pavletom Merkùjem je leta 1953 izdal dve številki revije Sidro. Ko je revija prenehala izhajati, je skupaj z Alojzom Rebulo in Josipom Tavčarjem izdal zbornik Tokovi. Odločilno je bilo leto 1966, ko je izšla nova revija, Zaliv, pri kateri je bil do konca gonilna sila ravno Pahor. Pri tej odmevni pobudi so sodelovali besedni ustvarjalci s Tržaškega, a tudi od drugod. V uredniškem odboru so sprva bili: Marko Kravos, Igor Tuta in Danijela Nedoh, zelo mu je pomagala žena Rada. Takrat se je tudi začel zavzemati za pravice narodnih in jezikovnih manjšin, bil je tudi podpredsednik Mednarodnega združenja za zaščito ogroženih jezikov in kultur AIDLCM. V sklopu revije je začela izhajati knjižna zbirka Kosovelova knjižnica. V njej je bila zelo odmevna njegova zbirka glos in polemičnih zapisov Odisej ob jamboru (1969). Zaliv je nehal izhajati leta 1990, ko so se začele uresničevati sanje o demokratizaciji in slovenski samostojnosti. Pisanju se je kar dve desetletji posvečal v gostilni Pri Marički v Dutovljah, kjer je imel svojo sobo in je sprejemal kolege pisatelje in umetnike.

Leta 1975 je Pahor skupaj z Alojzom Rebulo in ob denarni podpori prijateljev in donatorjev izdal pri Zalivu knjigo Edvard Kocbek pričevalec našega časa v počastitev prijateljeve sedemdesetletnice. V publikaciji, ki je dvignila veliko prahu v Sloveniji, je objavil tudi daljši intervju s Kocbekom, ki je tako dobil priložnost, da obsodi partijski monopol med vojno in javno spregovori o tragični usodi domobrancev, ki so jih Angleži maja 1945 vrnili s Koroškega v Slovenijo in so bili pomorjeni v Kočevskem rogu in drugje. Zaradi te objave so Pahorju prepovedali za eno leto vstop v Jugoslavijo, še hujše posledice pa sta utrpela sode­lavca Zaliva Viktor Blažič in Franc Miklavčič. Prijateljevanje z Edvardom Kocbekom je bilo stalnica v Pahorjevem življenju, vedno je bil na njegovi strani.

Pahor je bil v obdobju do devetdesetih let pisateljsko izredno plodovit. Izšli so romani: Mesto v zalivu (1955), Vila ob jezeru (1955), Nomadi brez oaze (1956), Onkraj pekla so ljudje (1958) – kasneje je izšel predelan z naslovom Spopad s pomladjo, Parnik trobi nji (1964), Nekropola (1967), Zatemnitev (1975), V labirintu (1985); zbirke kratkih zgodb Moj tržaški naslov (1948), Kres v pristanu (1959) – kasneje Grmada v pristanu (1972), Na sipini (1960), Varno naročje (1974); esejistični in dnevniški spisi Odisej ob jamboru (1969), Skarabej v srcu (1970), Tržaški mozaik (1983), Ta ocean strašno odprt (1989). V devetdesetih letih in v novem tisočletju so izšli eseji Ladja brez krmarja (1996), V vodoravni legi (1997), Pogled iz jamborovega koša (1998), romani Zibelka sveta (1999), Zgodba o reki, kripti in dvorljivem golobu (2003), Trg Oberdan (2006), zbirka kratke proze Dihanje morja (2001), dnevniški zapisi Žlahtne transverzale (1991), Napoved nove plovbe (1992), Slovenska svatba (1995), Notranji odmevi (2003), Moje suhote (2008), Knjiga o Radi (2012) in še številne druge publikacije, pri katerih je sodeloval tudi kot soavtor. Nekaj esejističnih del je napisal tudi v italijanščini.

Od devetdesetih let naprej so se začeli pojavljati prevodi, predvsem v francoščino in italijanščino, a tudi v nemščino, angleščino in druge jezike: leta 1990 je v Franciji izšla Nekropola (Pèlerin parmi les ombres), kmalu nato še Spopad s pomladjo (Printemps difficile, 1995), Vila ob jezeru (La villa sur le lac, 1995), Grmada v pristanu (Arrêt sur le Ponte Vecchio, 1998) itn. Leta 1997 je v Tržiču izšel, brez pravega odmeva, italijanski prevod Nekropole z naslovom Necropoli, nato so izšli Grmada v pristanu (Il rogo nel porto, 2001), Vila ob jezeru (La villa sul lago, 2002), Zibelka sveta (Il petalo giallo, 2004) itn. Leta 2008 je pri italijanski založbi Fazi editore v Rimu ponovno izšel prevod Nekropole, ki je avtorju prinesel vsedržavni sloves. Pahor je postal resnično popularen, tudi zaradi svojih člankov in intervjujev z njim v najpomembnejših italijanskih časopisih. Za svoje delo je prejel več nagrad: mednarodno nagrado Viareggio-Versilia, nagrado Napoli, Latisana per il Nord-Est, poslušalci radijske oddaje Fahrenheit na 3. radijskem programu RAI so Nekropolo izbrali za knjigo leta. Za nemški prevod Nekropole je leta 2001 prejel nagrado Bestenliste.

Nekropolo in še nekatera dela so prevedli še v druge evropske jezike: nemščino, angleščino, ruščino, srbščino, španščino, katalonščino, finščino, romunščino, portugalščino, švedščino, albanščino, nizozemščino, ukrajinščino, makedonščino, esperanto, češčino, hrvaščino.

Nagrade in priznanja so si kar sledila: leta 2007 je prejel priznanje legije časti (Legion d’honneur), ki je navišje francosko priznanje, leta 2011 francoski znak komturja v umetnosti in humanistiki, avstrijski častni križ (2009), nagrado Sveta Evrope (2013), razglasili so ga za častnega meščana (Salzburg, Trst, Maribor), podelili so mu častna doktorata (Univerza na Primorskem, Univerza v Ljubljani) itn. Pri širjenju in vrednotenju njegovega dela v francoskem svetu ga je podpiral in mu pomagal v Parizu živeči slovenski fotograf Evgen Bavčar.

Leta 1992 so Pahorju podelili Prešernovo nagrado. Leta 1993 je bil sprejet kot dopisni član v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti; od maja 2009 je redni član te najvišje slovenske znanstvene in kulturne ustanove.

Aprila 2017 so v parku Tivoli v Ljubljani odkrili spomenik Borisa Pahorja, ki stoji prav blizu spomenika prijatelja Edvarda Kocbeka. Dva metra visoki bronasti spomenik je izdelal kipar Mirsad Begić.

O Pahorju so posneli tudi dokumentarne filme: The Man Who Saw too much (J. Nicholls, A. Yentob, 2019), Boris Pahor: portrait d’un homme libre (F. Issartel, 2014) itn.

Ob stoletnici požiga Narodnega doma, 13. julija 2020, ko sta se v Trstu srečala predsednik Republike Slovenije Borut Pahor in predsednik italijanske republike Sergio Mattarella, sta pisatelju in pričevalcu preteklih tragedij Borisu Pahorju podelila najvišje slovensko in italijansko priznanje: red za izredne zasluge Republike Slovenije in red za zasluge Republike Italije (vitez velikega križa).

(Iz biografije, ki je objavljena v knjigi Boris Pahor, Grmada v pristanu, Mladika 2021).

Spominu Borisa Pahorja se s spoštovanjem klanjamo.