Veselo-žalostni koronadnevnik

23. december, zadnji dan pouka

Ivan Boškin

V globokem spancu sem slišal budilko na nočni omarici zvoniti ob mojem ušesu. V hipu sem se prebudil in bil sem vesel, ker sem vedel, da je zadnji dan pouka pred dolgimi božičnimi počitnicami. Nasmeh sem ohranil do šolskega poslopja, celo v razred sem vstopil nasmejan. Takrat se je vse podrlo, ko sem izvedel, da imam spraševanje slovenščine drugo učno uro. Skušal sem se umiriti in premisliti, kako bi se čim bolje izmuznil iz tega položaja. Na misel so mi prišla razna opravičila, kot na primer: »Profesorica, včeraj se mi je polila kava po zapiskih in jih nikakor nisem mogel rešiti, tudi  ne se pozanimati pri sošolscih, da bi mi poslali svoje.« Ali pa: »Profesorica, ko sem se včeraj učil na pamet Župančičevo Dumo v toplem hlevu v družbi svoje koze, mi je ta zgrabila zapiske in povečerjala z njimi.« Pomislil sem celo na to, da bi hlinil kak koronasimptom, da bi lahko zbežal domov … Nazadnje sem se odločil, da si ne bom izmislil nobenega opravičila, saj so ob božiču vsi prijaznejši in dobri. Tako je tudi bilo: profesorica mi je v spodbudo dala cvek s pohvalo in voščila vesele praznike.

24. december, božična vigilija

Irena Gruden

Vsako leto na vigilijo pripravimo božično drevesce, in če tega nismo že prej, okrasimo tudi hišo. Danes zvečer sem z mojima mlajšima sestrama okrasila božično drevesce in naredila jaslice. Drevesce je umetno, ker se nam je naravno vedno osuvalo med prazniki. Najprej nanj nadenemo bele lučke in nato še raznie okraske.

Veliko okraskov je še iz naših osnovnošolskih let, na primer leseni obeski z božičnimi risbicami, na katerih sta božiček ali sveta družina. Ker nismo več majhne, lahko zdaj obesimo tudi steklene okraske, ki sta jih pred leti kupila moja starša na raznih božičnih sejmih. Nekatere angelčke in snežinke je skvačkala moja babica. Veliko imamo tudi majhnih slamnatih angelčkov in zvezdic, ki so zvezani z rdečo zanko. Z leti sem se zavedela, da so naše jaslice nekoliko posebne. Figurice so iz lakiranega lesa oljke in pod njimi je nalepka, na kateri piše, da so bile izdelane v Betlehemu. Jaslice stojijo na veliki polici. Najprej postavimo ozadje, ki ga je izdelal moj oče: na mavčno ploščo je naslikal večerno nebo in vsako leto zataknemo v luknjice majhne lučke, da izgledajo kot zvezde in zvezda repatica, kot da se Jezusovo rojstvo dogaja ob sončnem zahodu. Nato postavimo figurice, mah in steklene kroglice.

25. december, Božič

Jakob Tul

Končno je mimo! Saj nimam nič proti božiču, a je vedno vsega preveč. Zgodnje prebujanje in neskončna maša in družinsko kosilo in … ta dan se tako hitro napolni. Tako hitro, da se zdi izgubljen. Pa tako lep je božični čas, ni pouka, ni skrbi … In tako vzdušje: postavljanje jaslic in drevesca in edinstveni občutki, vroči čaj in cimet, prižiganje zadnje svečke na adventnem vencu. Potem pa pride ta dan in ga ne moreš v celoti doživeti.

Zjutraj sem vstal z levo nogo. Pri zajtrku sem se skregal s svojo sestro, ki me tako rada živcira. Nona je pripravila obilno kosilo, da bi po njem zaspal! Ampak … potrebno se je bilo družiti. Preživel sem čas z bratranci, sestričnami, tetami in strici. Igrali smo karte in se basali s sladicami. Najedel sem se še za vse prihodnje dni! Ko smo odšli, sem s težavo vstal od mize. Na srečo se v avtu sedi, ker bi drugače najverjetneje na poti domov umrl. Še sreča, da ni bilo na programu večerje in sem lahko legel k nezasluženem počitku.

31. december, silvestrovo

Laura Drašček

In je le prišel še zadnji dan tega ponovno čudnega leta. Morda je bolje, da hitro mine in da bo naslednje leto boljše. Čeprav bo v resnici le en dan naprej in pravzaprav enak prejšnjemu. Ali se lahko sploh kaj spremeni čez noč razen številk v datumu?

Torej … na smučišča se spet ne bomo odpravili … bodisi zaradi korone bodisi zaradi vremena. Za razliko od lanskega leta si bom tokrat napisala nekaj znamenitih neuresničljivih zaobljub. Še prej pa preštela in začela odštevati dneve do koncerta, za katerega karto sem kupila lansko veliko noč. Torej manjka 126 dni ali 3024 ur ali 181440 minut ali … ne vem. Očitno res nimam boljših opravkov danes. Na glas si zavrtim pesem Amnesia skupine 5 Seconds of Summer v upanju, da pozabim na vse odpovedane koncerte.

Naj preidem na zaobljube. Leta 2022 bom priredila rojstnodnevno zabavo. Leta 2022 bom šla na glasbeni festival. Leta 2022 se bom peljala z letalom. Leta 2022 bom manj zapravila za rabljene kasete … Mislim, da bo zaobljub dovolj za to leto. Grem vem, na zrak, da dobro premislim, kako jih bom uresničila. V upanju, da po poti srečam ljubezen mojega življenja. Bil bi že čas. Ali pa je to le še ena zaobljuba.

1.  januar, novo leto

Petra Štrajn

Zbudila sem se in že sem vedela, koliko je ura. Občutek sem imela, da je pol enih, prav kot vsako leto. Saj, prav sem imela, sonce je bilo že navpično nad nebom. Vstala sem s postelje in šla k oknu. Vse je bilo belo. Polno snega sem zagledala in hitro odprla okno, da bi vdihnila nekaj čistega gorskega zraka.

V tistem trenutku sem pomislila na malo silvestrovo praznovanje, ki je potekalo pri nas doma večer prej. Tako sem si želela preživeti vsaj nekaj časa s prijatelji in z njimi praznovati! Tako bi me razveselilo … Saj sem se s prijatelji že zmenila, a potem, zavedeli smo se, da bi morali upoštevati barve koronasemaforja – bo rumen, oranžen, rdeč? Tako nas je ustavil …! Nekateri moji prijatelji niso cepljeni, zato smo se odpovedali druženju. Pač, letos je šlo tako!

Medtem ko sem opazovala zasnežene steze in lesketajoče se hribe, so se snežinke še enkrat prikazale in z neba je na tisoče majhnih in različnih zmrzljenih kapljic padalo na zmrznjena tla.

Mama me je nenadoma poklicala. Z volnenimi nogavicami sem se približala kuhinji. Vprašala me je, ali bi rada kaj posebnega za kosilo. Odgovorila sem ji, naj drugi odločijo.

Kljub temu da je snežilo, sem žalostna. Le čemu sneg, če ne smeš od doma in ga ne moreš uživati s prijatelji?