BELA PRAVLJICA

Nekoč je v daljni deželi živela deklica Kristina. Njeni deželi je bilo ime Bela dežela, saj je bilo v njej vse popolnoma belo: bele hiše z belimi strehami, bele ceste in na njih beli ljudje v belih oblačilih. Kristino je vsa ta belina dolgočasila, zato se je odločila, da bo poiskala mejo Bele dežele in jo prekoračila, da bi našla barve. Vzela je bel nahrbtnik, se ogrnila v bel šal in se odpravila na pot. Hodila je zelo dolgo, toda belini ni hotelo biti konca. Ko je že skoraj obupala, pa je v daljavi zagledala nekaj črnega. Stekla je v tisto smer in kmalu stopila v deželo, ki so ji pravili Črna, saj so v njej živeli črni ljudje v črnih hišah. Kristina je zaradi vse te črnine, ki jo je obdajala, zelo izstopala, zato so jo kmalu obkrožili črni prebivalci. Vsi so bili neprijazni z njo in so jo zasmehovali, ker je bila drugačna od njih. Samo en deček jo je lepo sprejel; ime mu je bilo Miha.

Ko so videli, da je Miha na Kristinini strani, so se prebivalci Črne dežele zbali, da bo ta tuja deklica, ki v resnici ni imela nikakršnih škodoželjnih namenov, dobila še druge zaveznike in z njihovo pomočjo zavladala Črni deželi. Zato so oba izgnali v Črni gozd.

Bela deklica Kristina in črni deček Miha sta bila zelo prestrašena, saj sta bila še otroka in nista znala sama najti poti iz gozda. Poleg tega pa sta se počutila ogrožena drug od drugega, saj sta prihajala iz nasprotujočih si dežel in kljub temu, da se je Miha postavil Kristini v bran, ji na začetku ni mogel povsem zaupati, še posebej potem, ko ga je njegova prijaznost do te bele tujke spravila v tako neprijeten položaj.

Nenadoma pa se je zgodilo nekaj, kar je otrokoma vlilo upanja. Na najvišji veji enega od dreves se je pojavilo nekaj belega. Ko sta pogledala gor, sta osupnila. Na veji je sedela popolnoma bela vrana, poleg nje pa prelep črni vran. Nenadoma sta ptici istočasno vzleteli in nekaj časa veselo krožili po zraku ena okoli druge; Kristina je imela občutek, da se brezskrbno igrata. Nato pa sta živalici skupaj izginili v temnem gozdu.

Miha in Kristina sta se ob pogledu na ptici opogumila in se poskusila bolje spoznati. Začela sta se pogovarjati o svojih deželah in nazadnje spoznala, da si v resnici sploh nista tako različni. Vendar pa sta oba čutila, da v njuni domovini nekaj manjka, čeprav si tega nista znala bolje razložiti. Ko pa sta postopoma postala prijatelja, sta začutila, da se ta vrzel, ki je že od nekdaj zevala v njiju, počasi zapolnjuje.

Ko sta ravno postala bolj optimistična in začela spet upati na rešitev, pa sta zaslišala grozljivo renčanje. Nenadoma sta spoznala, da so ju v temi obkrožile grozeče sence velikih črnih živali: volkov. Vedela sta, da nimata kam zbežati, zato sta se objela in zamižala. Zavedala sta se, da ju čaka strašen konec, toda kljub temu sta bila hvaležna, da sta se spoznala in postala prijatelja. S tem sta v svojem kratkem življenju doživela veliko več kot najstarejši prebivalci njunih vasi, ki nikoli niso spoznali ljubezni.

Ko so ju volkovi zgrabili s kremplji, sta začutila ostro bolečino in kmalu obležala na črnih tleh. Kristina se je s težavo dvignila, pogledala proti Mihi in osupnila. Iz globoke rane, ki je zevala na hrbtu njenega prijatelja, je tekla kri, in bila je – rdeča. To je bila prva prava barva, ki jo je kdajkoli videla. Ozrla se je in ugotovila, da volkov začuda ni bilo več od nikoder. Počasi se je približala Mihi, ki pa se sploh ni premaknil, kar jo je navdalo z velikim strahom. Ko pa je bila še nekaj korakov stran od njega, se je zgodilo nekaj čudovitega: rdeča kaplja je zdrknila z Mihovega hrbta in pristala na črni travi, na kateri je ležal, ta pa se je v hipu obarvala v zeleno. Ozrla se je okrog sebe in opazila, da so debla dreves porjavela, njihove krošnje pa pozelenele. Ves Črni gozd je počasi postal raznobarven.

Kristinino navdušenje nad dejstvom, da je končno našla barve, pa je bilo zelo kratkotrajno. Ko se je namreč ozrla k Mihi, da bi z njim delila svojo srečo, je opazila, da je njen prijatelj še vedno negiben in takrat je spoznala, da se očitno ne bo nikoli več premaknil. Obrisala si je solze, ki so ji zdrknile po licu, se obrnila in na vso moč stekla iz gozda, saj ni več prenesla pogleda na mrtvega prijatelja.

Ko je dosegla Črno deželo, ki pa ni bila več črna, je nadaljevala pot, ne da bi se kamorkoli ozrla. Čeprav je imela veliko razlogov za srečo, se ni mogla sprijazniti z dejstvom, da Mihe ni več ob njej. Želela si je le, da bi se vrnila domov. Hodila je in hodila, toda čeprav se ji je zdelo, da bi morala že zdavnaj doseči mejo svoje dežele, je bila še vedno na tujem ozemlju. Tako se ji je vsaj zdelo, dokler se ni končno ozrla in presenečeno opazila, da je že doma. Obkrožali so jo namreč znani obrazi, ki jih je sicer s težavo prepoznala zaradi barv, ki so žarele na njih, toda nedvomno so bili to njeni sosedje iz Bele dežele. Takrat je spoznala, da je prekoračila mejo, ne da bi to opazila; prej je bila namreč jasno označena zaradi prehoda iz bele v črno barvo, toda sedaj, ko so se raznovrstne barve pomešale med sabo, te razlike ni bilo več opaziti. Kristina je, ko se je odločila, da bo poiskala barve, naredila veliko več kot le poživiti pokrajino: podrla je nevidne zidove, ki so jih ti ljudje zgradili med sabo, ker so se bali drugačnosti, ki v resnici sploh ni obstajala.

Ko je Kristina tako stala sredi vseh teh ljudi, ki so se navdušeno rokovali in objemali med sabo, kot da se prvič v življenju zares vidijo, se je končno, čeprav nekoliko otožno, nasmehnila. V tistem trenutku pa je za seboj zaslišala glas, ki je klical njeno ime. Ozrla se je in kar ni mogla verjeti svojim očem. Proti njej je na vso moč tekel deček, in čeprav je imel sedaj pordela lica, pšenično rumene lase in modre oči, v katerih se je zrcalila neznanska sreča, je v njem takoj prepoznala Miho. Stekla mu je naproti in se od srca zasmejala. Končno je dobila vse, kar je pogrešala v svojem belem, brezbarvnem svetu.