OKOLJE / Mednarodna podnebna konferenca COP26

Mednarodna podnebna konferenca COP26: konkretni načrti ali (spet) prazne novoletne zaobljube?

Vsak izmed nas se v zadnjih decembrskih dneh, tik pred koncem leta, zbere, sam pri sebi razmisli in presodi, katere so bile navade, razvade in dejanja, ki so ga vodila do razočaranj in nezadovoljstva. Prav zato, ker je novo leto lahko svež začetek in trenutek, ko je poudarek na boljši prihodnosti in ne na »grešnem« preteklem letu, je zastavljanje ambicioznih in lepo zvenečih ciljev še toliko lažje.

Glede na to, da smo to božično številko posvetili (tudi) temi novoletnih zaobljub, bi se osebno rada osredotočila na drugačne obljube in spretno politično retoriko, o katerih smo pred kratkim poslušali v Glasgowu.

V tem škotskem mestu je potekala letna konferenca Združenih narodov o podnebnih spremembah, ki so se je udeležili predstavniki najpomembnejših svetovnih velesil. Dogodek je bil izrednega pomena za razvoj svetovnega gospodarstva prihodnjih desetletij, a kljub temu se nekateri izmed najpomembnejših svetovnih voditeljev konference sploh niso udeležili. Med temi sta najbolj priklicala pozornost Xi Jinping in Vladimir Putin, predsednika Kitajske in Rusije, nad odsotnostjo katerih je izrazil nezadovoljstvo tudi predsednik ZDA Joe Biden.

Na konferenci je bilo jasno, da je ekonomija, ki dandanes temelji predvsem na onesnažujočih dejavnostih in masovnem izpustu toplogrednih plinov, največja ovira pri zaustavljanju klimatskega mehanizma. Na znanstvenem področju je že desetletja znano, da je edina rešitev za preprečevanje učinka tople grede zmanjšanje izpustov ogljikovega dioksida in podobnih škodljivih plinov, vendar je za iskanje kompromisov med čim manjšim oškodovanjem ekonomije in okolja potreben ogromen trud.

Eden izmed številnih žalostnih primerov, za katerega je očitno, da je v današnjem svetu prioriteta zaslužek, ne glede na to, ali so na račun tega ogrožena človeška življenja, je trenutna sedanja situacija v glavnem mestu Indije, Delhiju.Tu se namreč vsako leto v obdobju med oktobrom in novembrom onesnaženost zraka znatno poslabša in hudo ogroža življenje prebivalcev. V tem obdobju nastopi gosta megla, mešanica strupenih plinov, ki povzroči marsikatero bolezen, zaradi hude revščine pa se večina obolelih sploh ne more zdraviti. Do zastrupljanja zraka pride zato, ker je cenovno najbolj ugodni in hitri način priprave polj prav njihovo požiganje. Posledica tega so oblaki dima, ki se premikajo po severu Indije vse do glavnega mesta. Mešanica dima in izpušnih plinov 10 milijonov avtomobilov, ki se vsak dan vozijo po mestu, pa ima na slabo kvaliteto zraka velik vpliv. Ta je le en primer posledic privatnih interesov na življenje in zdravje drugih ljudi.

Indija proizvede veliko toplogrednih plinov in je na svetovni lestvici takoj za Kitajsko, ZDA in Evropsko unijo. Kljub temu, da se kitajski predsednik ni udeležil konference, sta se Kitajska in Indija odločili, da bosta do leta 2070 dosegli podnebno nevtralnost izpustov ogljikovega dioksida. Poleg tega Indija obljublja, da bo leta 2030 polovica proizvedene energije izhajala iz obnovljivih virov, kar je po mnenju mnogih zelo ambiociozen cilj.

Na konferenci v Glasgowu je prišlo na dan veliko predlogov, skupnih prizadevanj in ciljev, ki so v skladu s skupno idejo ustavitve klimatskih sprememb, vendar marsikje vlada veliko skepticizma in nezaupanje državnim voditeljem.

Tak je primer brazilskega predsednika Bolsonara, ki ga sicer na srečanju ni bilo, saj je po besedah ambasadorja Neta imel druge opravke. Presenetila je njegova izjava, da je eden glavnih ciljev Brazilije reševanje amazonskega pragozda, ki zaradi sekanja dreves in požarov hitro izginja, vsem pa je znano, da je prav to opravilo eden izmed znatnih virov dobička za državo.

Večina obljub, ki so jih svetovni voditelji podali v Glasgowu, zelo lepo zveni, številni opazovalci pa so pripomnili, da niso nič konkretnega ukrenili. Nobena država ni na primer še pripravila natančnega dolgoročnega plana, ki bi predvideval stroga pravila za krepitev boja proti podnebnim spremembam.

Glede na to, da je ključni element pri preprečevanju nepopravljive škode čas, lahko samo upamo, da odločitve, ki so jih prejeli na konferenci Združenih narodov, niso podobne preambiocioznim ciljem, ki si jih zaradi občutka krivde zastavljamo ob vsakem novem letu.

Vanja Vogrič