Trst, 1974

V ospredju romana, ki ga je v slovenščino prelila Veronika Brecelj, so različno stari fantje in dekle, ki se zaradi svoje družbene pripadnosti, političnega prepričanja ali iskanja lastne identitete ne sprijaznijo z resničnostjo in okoljem. Maja, Saša, Ruggero in Lorenzo: vsak ima svojo zgodbo in vsak preživlja svoje težke trenutke. Soočajo se s puberteto, s prvo ljubeznijo, z vprašanjem politične pripadnosti in lastne spolne identitete. Nad njihovim odraščanjem leži senca medvrstniškega nasilja. Okoliščine jih za nekaj časa povežejo, a potem ločijo ter globoko preoblikujejo. Medčloveški odnosi, ljubezen, smrt, bolečina so v romanu upovedovani preprosto, pristno in odmerjeno.

Dogajanje je umeščeno v leto, ko je neke deževne pomladanske noči v slovenskem šolskem poslopju v Trstu eksplodirala bomba. Tudi mesto v zalivu je tako plačalo svoj davek težkim letom, v katere je Italija zabredla 12. decembra 1969 po bombnem napadu na Trgu Piazza Fontana v Milanu. Eksplozija bombe na slovenski šoli ima seveda tudi druge vzroke, kot ugotavlja pisatelj, med njimi so izrazito ideološka nasprotovanja in tragični dogodki iz časa druge svetovne vojne.

Pisatelj živo opisuje nekatere tržaške mestne četrti, kot sta na primer Sveti Ivan in Sveti Andrej, in glavno mestno promenado, to je Drevored 20. septembra. Vodi nas v Ljudski vrt ter v Barkovlje in v Dolino Glinščice. V romanu spoznavamo tudi osebnosti, ki so Trstu v ponos. Tako je v skopih, a jasnih potezah izrisana osebnost psihiatra Franca Basaglie, ki je zagovarjal ukinitev psihiatričnih bolnišnic in bil pionir novega koncepta duševnega zdravja.

Roman je zanimiv za ves slovenski prostor, saj ponuja opis tistih značilnosti, ki še vedno zaznamujejo Trst in vse obmejno območje.

Prevod je izšel s finančno podporo italijanskega Ministrstva za zunanje zadeve in mednarodno sodelovanje.