Borisu Pahorju ob prvi obletnici smrti v spomin

Ob prvi obletnici smrti dragega pisatelja Borisa Pahorja 30. maja 2023 objavljamo eno izmed njegovih prvih črtic z naslovom Jambori in jadra. Izšla je konec tridesetih let v ciklostilirani ilegalni reviji Brinjevke in v ponatistu leta 2013 v knjigi In mimo je šel spomin (Mladika, Trst).

Jambori in jadra

Jadrnica zmerno gre. Jadri sta krotki v jutranjem vetriču. Napet motvoz se mu trese v pesti. Njegove oči prežé za brzim trupom; ob stranicah se temna modrina mehča, giblje in peni …

Iz podpalubja se je vzpela na krov. V belem mornariškem odelu. Sèn ji je rahlo razvnel rjava lica.

Ko ji je sapa dahnila v obraz, se je on domislil jutra: bela in rožnata tekmuje zarja za nov dan.

Ovila je roke ob vitki jambor. Njen očitek: »Kakor kaznjenko si me pustil spati. Zakaj nisem bila ob tebi, ko si dvigal jadro, ko se je široko nabuhnilo?«

»Res, veliko jadro. – Polagoma in resno se je bočilo; prizanesljivo je sprejemalo mlado sapo …«

Zganila je glavo. Zagorela polt se ji je bronasto zasvetlikala: »Pod krovom si me pustil.«

Flok je hudomušno zatrepetal.

»Razposajenec. Naj ga vihar oplazi! …«

V njenih očeh jutranji sij. Na dnu zenic se je skril samozavesten usmev. Gledala ga je, tipala za skrivnostjo. Dahnila je: »Vsako zoro sva skupaj odjadrala.«

Sedla je kraj njega na krmo. Pogled ji počiva v belini jader.

»Da, vsako.« Njegov glas se je vznemiril. »Da, vsako!« je potihnil.

Pa je zažarel hipoma kot v sunek in odkritje: »Ali pa veš za slast, moško slast varovanja bitja, živega telesa … sred vstajajočih žarov, na širokem gospodstvu vod: v belih bokih tvoje jadrnice počiva …«

Sladak nemir je prešel v roke. Levica vleče motvoz; oči, ko da strastno ljubijo jadro, ki se boči. Jambor se nalahno zvrača. Vali so glasnejši.

»Tedaj sem nategnil vrv, da je vzbrnela in me je zaskelela dlan.«

Jadrnica ostro seče valove. Na krmi sedita za belimi platni. Zrak je srebrn; hladen in vlažen. Morje sveže diši.

»Pod krovom si bila in sem ti kradel zarjo. Morda ni bila nikoli taka ko davi … Pa sem v zarjo odpel verigo od pomola, razvil platna. Bil sem na krmi in bil ves ob tebi. Za vetrom me je preletal ponos: kot bel galeb si v urnem trupu. Zate vodim krmilo in jadri …«

Pozabljeno malo jadro se je zganilo in vzfrfotalo; v vrhu je rob razposajeno brbljal.

»Jadrce se spet šopiri,« se je smehljal iz svojih misli. Zrla je vanj z radovednim pričakovanjem. Sred zagorelih potez ga odobravajoče motré svetle oči.

Segla je po vrvi, da se je ozki trikotnik zresnil. Kot malo dete je sitnaril ob resnem jadru.

Jadrnica se je nagibala. Drug ob drugem sta bila. Znašla sta se v skupni prešerni zavesti mameče brzine, poševno zvrnjenega krova, štropotanja vod.

Občutil jo je tesno ob sebi:

»Zato pa, ko bo veter kričal in bosta morala pasti jadro in flok, se boš stisnila k mojim prsim. In ti bo kot ob klenem rjavem jamboru. In tvojih zenic ne bo strahovala vihra.«

Njuni roki sta hkrati nategnili motvoza. V novo drznost se sklanja jadra z bokom tik ob vodi …

Jadrnica mirneje plove. Drobno žužlja spenjena voda ob oljnatih belih bokih. Zdaj in zdaj pljuskne val ob dno. Tedaj jadrce zamrmrá in zopet umolkne.

                                                                                                                                    Boris Pahor

Na sliki: Boris Pahor ob svojem 99. rojstnem dnevu 26. avgusta 2012 v zunanjih prostorih društva Sirena v Barkovljah.