Danes se o staranju praviloma ne govori. V modi so mladost, lepota in uspešnost. Povsod mrgoli od člankov o pomlajevanju ali vsaj o zaustavljanju in preprečevanju staranja, kot da je starost nekaj slabega, negativnega. Avtorici Tatjana Kokalj in Jana Kolarič sta štiriročno napisali dramatično zgodbo o Beti in Mitji, v kateri napetost narašča od začetnega iskanja do zaključnega viharja.
Kdo pa sta Beti in Mitja? Je ljubezen po petdesetem še mogoča? Roman prepleta njeno in njegovo zgodbo, analizira notranje vzvode dveh usod, dveh ranjenih ljudi, ki se zbližujeta, ne da bi kaj vedela drug o drugem, o preteklosti, ki je zabrisana, skrivnostna. Pred bralcem se razkriva napeta zgodba, v sočnem in tekočem jeziku se poigrava s pomeni in z besedami, vodi v zasuke situacij in na koncu prepušča opredelitev bralcu. Gre za premišljen preplet dveh zgodb, ki vsaka s svojega zornega kota hitita h končnemu spoznanju. Slednje bo morda šokantno, kajti v romanu starost sploh ni edini tabu.