V življenjskem prostoru, ki ga odmerja svojim pesmim – in to je prostor domačega kraja, zakoličen z vsakdanjim časom – se pesnica obnaša z veveričjo gibčnostjo in eleganco. Začenši z jezikom, ki ga privošči svojim pesmim in ga rabi hkrati z domačinsko veščino in z enkratno presenetljivostjo. Njeno lirsko izpovedovanje ima podobo prostega, a nikdar cenenega pripovedovanja. Stihi se sproščeno odvijajo, pesniška zgradba nikoli ne obtežuje oblike pesmi. Smisel za mero je razviden tudi iz pestre tematike, pri kateri se zvrsti uvrščajo in prepletajo in ponavljajo tja do hudomušnosti, ki je kar redek gost v svetovni poeziji. In res: Bruna se nikdar ne joče zaradi bivanjskih tegob, kar je menda glavna skrb večine pesnikov od davnine do danes. Priča je one sončnosti, ki je značilna za obmorski Trst.