Prvič v slovenskem prevodu.

“Njegova dela so prave mojstrovine.” (Claudio Magris)

Simbolično in konkretno Roveredovo pisanje prihaja na papir iz posebne fizičnosti, s katero je prežeta njegova izvorna govorica, ki so mu jo posredovali gluhonemi starši. On sam pripoveduje v prvi črtici te knjige, kako se je naučil, še pred gibanjem glasu, gibanja rok, s katerimi so komunicirali in se izražali njegovi starši. V zbirki novel Sporoči mi, s katero je leta 2005 dobil italijansko literarno nagrado Campiello, Roveredo pripoveduje o junakih, ki živijo na robu življenja ali v senci; pripoveduje o nasilju, tudi brutalnem, in o ponižanjih, o napakah ali o podlostih, a tudi o plemenitem in drznem pogumu, o piruetah in padcih, s katerimi se skušajo ti junaki rešiti iz primeža življenja, ter o naivnih, a mogočnih sanjah, ki jih ponesejo onkraj meja resničnosti. Njegovo pripovedovanje je prežeto s sočustvovanjem in distanco, s strastjo in ironijo, predvsem pa z globokim razumevanjem, v katerem se stapljajo epski zamah, domišljijska ustvarjalnost in moralna sodba.