V knjigi Vilme Purič Pesniki pod lečo je zbranih dvanajst esejev o tržaških pesniških ustvarjalcih, ki so posegali v slovenski literarni prostor od konca druge svetovne vojne do današnjih dni. Zbrani eseji kronološko pretresajo in vsebinsko razčlenjujejo idejne in estetske razsežnosti posameznega avtorja. Avtoričino pero je vzelo v pretres sledeče verzne ustvarjalce: Vinka Beličiča, Miroslava Košuto, Aleksija Pregarca, Bruno Marijo Pertot, Ireno Žerjal, Marka Kravosa, Aceta Mermoljo, Marija Čuka, Borisa Pangerca, Alenko Rebula in Majdo Artač Sturman ter Ljubko Šorli. Puričeva je med tržaške avtorje uvrstila tudi goriško pesnico Ljubko Šorli predvsem zaradi njene izjemne pesniške moči in zato, ker njene poezija še na najbolj pristen način uteleša čutenja primorskega človeka, zaznamovanega od zgodovine.

Med osnovne težnje tržaškega pesniškega stvarjenja avtorica ugotavlja pomen narodnega čutenja, etičnih vrodnot in jezikovne prizadevnosti, a upošteva tudi splošne značilnosti modernega časa, kot so relativizem, individualizacija, odtujenost, kljub temu pa, opozarja avtorica spremne besede Irena Novak Popov, so za te pesnike značilni tudi bojevitost, vztrajanje, ukoreninjenost, samohodstvo, (ne)moč, ponos, zagovarjanje lastne vrednosti.

Delo Pesniki pod lečo je pomemben pripomoček k razumevanju in predstavljanju sodobne tržaške poezije, po katerem lahko seže kdor se študijsko ali pa iz ljubzeni rad predaja poeziji.