Boris Pahor (Trst, 26. avgust 1913) je eden najbolj znanih slovenskih pisateljev. Doživel je požig Narodnega doma v Trstu, fašistično preganjanje Slovencev, bil italijanski vojaki v Libiji, leta 1944 pa aretiran in poslan v nacistična taborišča Natzweiler, Dora Mittelbau, Harzungen in Bergen-Belsen. Po koncu vojne se je eno leto zdravil v francoskem sanatoriju v Villiers-sur-Marne, diplomiral je na padovanski univerzi in se zaposlil kot profesor na slovenskih srednjih šolah v Trstu.
Izdal je več romanov (Nomadi brez oaze, Nekropola, Zatemnitev, Spopad s pomladjo, V labirintu, Zibelka sveta), zbirko novel (Moj tržaški naslov), polemične spise (Odisej ob jamboru) in dnevnike (Ta ocean strašno odprt) ter druga dela. Njegove knjige so prevedene v največje evroske jezike in so znane tako doma kot po svetu. Prejel je več odlikovanj – francoski red viteza Legije časti – in nagrad: Prešernovo nagrado in častni znak svobode Republike Slovenije, nemška literarna nagrada Bestenliste, literarna nagrada Viareggio Versilia.