Zamejski pesnik Boris Pangerc je doma iz Doline, slovenske primorske vasice, ki leži na meji med kraškim svetom in Trstom, kjer rastejo oljke in kjer se pomladi postavlja mlaj. A to je tudi kraj, kjer se vedno pogosteje namesto slovenskega »dober dan« sliši italijanski »buon giorno«. Zbirka je razdeljena na štiri cikle - Dolina domačija Breg, Utelešenje, Ptice v mojem oljčniku, Dokončje -, v katerih je močno prisotna domačijska tematika, pesnik pa se loteva tudi metafizične in eksistencialne tematike. Njegov jezik je živ, sočen, zato nas njegova zbirka »osvoji s svojo originalno, svežo in slikovito pesniško govorico, s katero nam odkriva svoje novo, moško zrelo, zdaj trpeče zdaj zanosno doživljanje sveta, s posebno pozornostjo do prikaza domačega Brega in njegovih ljudi.« (Iz spremne besede Zore Tavčar).