Karel Jurca je je 26. junija 1914 zvedel za splošno mobilizacijo vsega vojaštva do 42. leta starosti zaradi bližnje avstrijske vojne napovedi Srbiji (29. julija 1914). In že dan kasneje se je odpravil na zbirališče 27. domobranskega polka črnovojnikov v Ljubljano ter bil dodeljen k sanitetnemu oddelku kot desetnik-sanitejec. S svojo 7. četo je v prvih bojnih vrstah na raznih bojiščih okusil, kaj vse prinaša človeštvu vojna. Po treh letih trpljenja, reševanja ranjencev, tudi za ceno svojega življenja, in pomanjkanja hrane se je za nekaj dni – tedaj z italijanske fronte - vrnil na kratek dopust v Pliskovico, kjer je živela njegova družina in bratje. Ob tej priložnosti je izročil ženi Mariji svoj dnevnik, ki ga je pisal med trenutki mirovanja pušk, strojnic in topov na raznovrstne papirčke, saj pravega papirja ni bilo od nikoder niti za navadno vsakodnevno uradovanje in pisanje vojnih poročil. Nekaj dni po vrnitvi na goriško fronto je bil zajet na Doberdobski planoti. Italijani so ga odpeljali v ujetništvo. V kraju Chieti je umrl zaradi malarije 13. januarja 1918.