Tem dvesto stranem Pavletičeve spominske knjige ne manjka ničesar. V njej je povedano vse bistveno: leporečni okraski, lirizmi, nadrobni, izbrušeni opisi pokrajine in ljudi bi bili morda celo moteči. Avtorju govorijo sama dejstva. Usoda te primorske begunske družine, ki se zaradi fašističnega preganjanja mora leta 1929 izseliti v Jugoslavijo, teče mimo nas v slogu italijanskega neorealističnega filma. Čeprav gre za knjigo iz samih dejstev, za delo, ki raste iz preverjenih osebnih in družinskih doživetij, je hkrati uokvirjeno v nadrobno izrisano širše vaško in primestno okolje in vpeto v dogajanje tistih težkih let, s trdno zarisanim zgodovinskim ozadjem.
Pavletič se je posrečeno domislil razdelitve pripovedi namesto na poglavja na devet jokov, se pravi na devet usodnih premikov ali prelomov v njegovem osebnem življenju. Predvsem tistih z na videz negativnim predznakom, – (vendar se potem vsi ti joki nazadnje razvežejo če že ne v smeh, vsaj v dobrohoten nasmeh). Vsi joki namreč kljub vsemu – kot knjiga v celoti – odkrivajo človeka, ki je znal pokončno prenesti vse húdo ter zdaj prizanesljivo in umirjeno gleda tako nazaj kot naprej. Knjiga, opremljena s črno-belim fotografskim gradivom, izhaja ob 80-letnici primorskega eksodusa