O viharni moči burje in očiščevalni moči besede

Zadnja septembrska nedelja.
V pokrajinah sonca in luči zdaj že dobra dva tedna vrši burja. Tista svetla, ki prepihava, razgibava oblačke zdaj sem zdaj tja, ki obljublja dežne kaplje in takoj zatem postreže z upanjem toplega zgodnjejesenskega popoldneva, tista svetla, ki zapiha močneje, da odnaša črne misli drugam, onkraj morja. Živim v krajih, potrebnih prevetritve, v krajih, kjer včasih zavija in razsaja tudi temna burja, burja črnih viharjev in očiščevalnih neviht.
V te s soncem obdarjene in obsijane primorske pokrajine je Vilma Purič zarisala poetično vezenino bolečine s svojim kratkim romanom Burjin čas. Gre za pripoved, postavljeno v burna leta druge svetovne vojne, v vas Repen, ki je znana daleč naokoli po Kraški hiši in kjer se vsaki dve leti zelo doživeto obnavljajo običaji, povezani z obredi in dogajanjem Kraške ohceti. Zgodba glavne junakinje, mlade in živahne Brine, ki jo – na pragu mladostnih hrepenenj in ljubezenskih pričakovanj – vojni vrtinec potegne vase, se sicer opira na nekatere pričevanjske drobce, a se vendar ne razpleta kot zgodovinski roman, temveč kot nekakšna duhovna kronika vsakdanjega življenja vasi na obronkih Krasa. Tu so kraška gmajna, kraške hiše z borjači in vrtovi, hortenzijami in vrtnicami, cerkev in kamnolom, tu so razposajeni vaški otročaji, stare in opravljive nunce in strine, zrele in mlade matere z otroki, dekleta, ki raznašajo mleko v Trst, in fantje, moški, ki odhajajo in se spet vračajo, kot Miran, ki izgine prav pred poroko in se spet vrne ... a za koliko časa? To ni navaden čas, čas miru, temveč čas trpljenja, preizkušenj in smrti – skratka, burjin čas ...
Burja določa prostor in čas literarnim osebam romana: avtorica se prepušča njeni eksplozivni moči, a jo obvladuje in s kljubovalno držo razgrinja notranji svet, duhovno podobo malih ljudi, prebivalcev in prebivalk slovenskega Krasa, ki se v viharnem času borijo za ljubezen in družino, jezik in domače izročilo. V ospredju so ženski liki, poleg Brine še Malja, Lidija, Marjana in druge, njihov doživljajski svet, svet zastrtih trepetanj in odkritih strahov, neizrečenih slutenj in bojazni, svet mladostnih sanj in zahtevnih podvigov. Ta svet, ki ga avtorica zarisuje zdaj s krepkimi, ekspresivnimi zamahi, zdaj z lirično tenkočutnostjo, osmišljajo ljubezen, zdaj mladostno naivna, zdaj nesebična in zrela, in družinske vezi. Ženske like določa hrepenenje po sreči, ki ga v zgodbi Brinine prijateljice Malje čudovito prispodablja poročni šopek belih tulipanov. Drugi pol njihove ženskosti pa se pne v telesnost materinstva, v telesnost, ki včasih lahko pomeni tudi prekletstvo nasilja in groze. Zgodba mlade Brine, njenih sovaščank in sovaščanov se spleta in razpleta kot filigransko stkana vezenina bolečine: ujeta v zanke usodne vsakdanjosti in neizbežnosti krutih časov, a vedno oprta na trdno tkivo besede.
Izrazna moč Vilminega knjižnega prvenca je postavljena v sidrišče besednih iskanj, v zven besede, ki valovi, vre, pridre na dan, se gnete v besedne igre, retorična vprašanja, v pomensko nabite dialoge, pri tem pa zareže in prodira skozi vse plasti socialnih zvrsti jezika. Izbrušeno izražanje v knjižnem jeziku odlikuje samosvoj slog, ki se gibko razpleta v priredja, obenem pa ga poduhovlja izvirna raba pojmovnih samostalnikov v množinski obliki. Protagonisti vsakodnevnih zgodb seveda govorijo drugače, iskreno, pristno, včasih celo grobo – v domačem repenskem narečju. Saj drugače tako ne more biti. Vilma Purič se je zavestno podala v jezikovno odkrivanje in iskanje, z velikim posluhom za ritmičnost izraza, saj v prozo rada vnaša celo verzne strukture ali daljše povedi, polne pesniškega naboja. Slogovno razgibano izražanje odlikuje mestoma privzdignjena govorica z arhaizmi in neobčevalnimi, stilno zanamovanimi izrazi, drugič se stavek razveže z narečnimi izrazi, ki dajejo besedilu lokalni kolorit.
Beseda postane zvok in zvok postane barva.
O burji, ki jo avtorica opisuje z raznimi odtenki, v različnih vlogah in položajih, je nekje zapisala tudi takole: „Besna burja trka na vrata, v vrtinčastem kroženju odnaša postane vonje deževnih dni, v istih sunkih prinaša okuse bodočih časov...“. Naj spomin na burne čase, o katerih govori pričujoča zgodba, s seboj odnese vse postano, neiskreno, zlagano, naj prevetri prostor in čas, naj prinese svež in prijeten vonj prihodnjih časov. Da se okrepi zavest svobode, ki jo našim pokrajinam misli in duha ob branju nove knjige vedno znova podarja lepa in živa slovenska beseda.

Opčine, september 2008
Majda Artač Sturman