»Verzi Umberta Sabe zvenijo povsem nenavadno v jeziku, ki ni njegov. Vendar, če dobro premislimo, tudi slovenščina, v kateri poje ta zbirka njemu v čast ob petdeseti obletnici njegove smrti, s prvo zajetno in temeljno zbirko prevodov njegovih pesmi, je melodija, ki sestavlja tisti tržaški mozaik, ki ga je pesnik ljubil in tako globoko razumel.« (Tatjana Rojc)

V dvojezični antologiji je zbranih 136 pesmi, ki nam prikažejo tematski razvoj Sabovega miselnega in pesniškega sveta, od prvih stihov, objavljenih v zbirki Mladostniške in mlade poezije (1900-1907), preko znanih zbirk, kot so npr. Dom in podeželje (1909-10), Trst in ženska (1910-12), Vedri obup (1913-15), Mali Berto (1929-31), Besede (1933-34), Sredozemske (1947), do zaključnega Epigrafa (1947-48).
Izbor iz Sabove Pesmarice (Canzoniere) je pripravila prevajalka Jolka Milič, ki je ustvarila popoln pregled Sabovega opusa, s tem da je v zbirko uvrstila najpomembnejše naslove in zajela najpomenljivejše ter najbolj značilne teme Sabovega pesniškega sveta. Zbirka je med drugim prvi tovrstni prikaz Sabovih pesmi v slovenskem jeziku, saj kljub zemljepisni bližini in Sabovim vezem s slovenskim svetom – nepozabna ostaja njegova slovenska dojilja Pepa, kateri je pesnik posvetil nič koliko pesmi in kateri je bil navezan s sinovsko ljubeznijo, dokazani pa so tudi stiki s slovenskimi intelektualci, kot naglašuje Tatjana Rojc v uvodni besedi k zbirki – so bile Sabove pesmi slovenskim bralcem doslej nedostopne in nepoznane.
Dobrodošla uredniška in založniška poteza, ki jo poleg že omenjene spremne besede prof. Tatjane Rojc bogati še natačen pregled Sabovega življenjepisa izpod peresa Renza Cigoia.