Profesor Pavle Merkù je pri založbi Mladika objavil že več študij in priročnikov s področja jezikoslovja. Vedno je skušal študijsko obdelati jezik zahodnega področja Slovenije, ker je bil manj raziskan in ker se mu je, živeč v Italiji, rad posvetil. V tem delu, posejanem s številnimi primeri in blagim humorjem, obravnava živost slovenske besede: kako beseda nastane, kako jo druge besede izpodrivajo in končno kako lahko tudi umre. Taka je pač usoda vseh živih bitij. In taka je na primer bila usoda besede bába, ki je znana po vsem slovanskem svetu. »Toda,« se avtor sprašuje, »ali razumemo vsi po vsem slovanskem svetu, ko slišimo to besedo, isto, nam isto pomeni /.../ ali vsem Slovencem ta beseda isto pomeni?« Odgovor je nikalen, če pomislimo, da je v standardnem jeziku danes baba navadno starejša ženska, s slabšalnim pomenom, ki pa ga sploh ni imela v praslovanščini in ga še danes nima na ozemlju zahodno od Idrijce, kjer je baba odrasla, poročena žena, posebno starejša.